"...MALENKOSTI so tiste, ki naredijo stvari POPOLNE, POPOLNOST sama pa ni MALENKOST..."
Implantatno-protetična oskrba je oskrba, ki pride na vrsto na koncu stomatološkega zdravljenja. Pred vstavitvijo implantatov morajo biti zobje in obzobna tkiva popolnoma brezhibno sanirani, pacientova skrb za brezhibno ustno higieno pa njegova prioriteta!
Vedno kadar razmišljamo o takšni vrsti oskrbe se je potrebno vprašati o vzroku izgube zob, ki jih nadomeščamo. Večinokrat je vzrok v pacientu samem in izvajanju premalo natančne ustne higiene, posledično nastanka parodontalne bolezni, globokih kariesov, granulomov… Pacienti, ki so izgubili svoje zobe na takšen način in hkrati ne bodo spremenili odnosa do svojega oralnega zdravja bodo vsadke izgubili še veliko prej in s tem še bolj ogrozili svoje zdravje.
Implantat je preprosto povedano hrapav vijak, praviloma iz titana, ki nadomešča korenino vašega zoba. Na sam implantat je pritrjen abutment, ki predstavlja vmesni člen med vsadkom in protetično konstrukcijo. Ta je lahko sama prevleka, mostiček ali različne izpeljave protez.
Na primernost samega mesta implantacije odloča nivo razpoložljive kosti, stanje in lega mehkih tkiv okoliimplantata, položaj sosednjih zob in sama statična primernost kadar gre za večje konstrukcije. Sam poseg poteka v lokalni anesteziji (lokalni omrtvičenosti dela čeljusti) in je popolnoma neboleč. Operater pripravi mesto implantacije tako da s svedrom pripravi prostor v kosti, kamor se vstavi vijak. Mesto vstavitve se nato zašije in pacient praviloma počaka 3 mesece, da se implantat integrira s kostjo in se lahko začne z izdelavo nadgradnje (abutment in prevleka). V redkih primerih se lahko implantat obremeni takoj z izdelavo provizoričnega abutmenta in prevleke.
Tako kot parodontalna bolezen prizadane zobe, tako periimplantitis prizadane implantat. Zaradi akumulacije plaka ob robu prevleke pride do vnetja dlesni, ki se pri implantatu prenaša direktno na spodaj ležečo kost. Kost se po enakem mehanizmu kot pri parodontalni bolezni “topi”, umikajo se dlesni in za razliko od zobne korenine se v ustno votlino izpostavi implantat. Zaradi njegove namerne hrapavosti, ki sploh omogoči v prvi vrsti zraščenje s kostjo, sedaj v tej fazi predstavlja največji problem, saj se na to hrapavo površino veliko lažje akumulira plak in pospešuje destrukcijo tkiva. Edino kolikortoliko uspešno reševanje takšnega stanja pa je kirurško, ki je dosti bolj zahtevnejše in da bolj negotove rezultate v primerjavi z kirurškim reševanjem parodontalne bolezni.
Vir vseh težav je v večini primerov plak :
-zaradi neustreznega vzrževanja ustne higiene (isti vzrok tudi za izgubo pacientovih stalnih zob)
-nenatančno izdelane nadgradnje, ki ne omogoča ustrezne ustne higiene(natančnost izdelave prevleke in samega cementiranja)
-neprimernost mesta implantacije (okoli implanatata ni dlesni ampak mehko tkivo in bi zatorej bili pred implantacijo potrebni dodatni kirurški postopki mehkih tkiv)
Ob izbiri kvalitetnega implantata, ocenitvi primernosti samega pacienta in mesta vstavitve se samo vraščanje v kost približuje 100% uspešnosti. Vendar žal uspešna vraščenost s kostjo nikakor ne pomeni dolgotrajnosti implantata. Ker je za končno, dolgotrajno uspešnost in estetski videz implantata izjemno pomemben odnos le tega do mehkih tkiv, kirurški del (vstavitev implantata) pri nas opravlja specialist ustnih bolezni in parodontologije, v primerih potrebe po večjih kostnih dograditvah pa specialist oralne kirurgije.